URADNO IME: Republica de Cuba
DRŽAVNA UREDITEV: socialistična republika
POVRŠINA: 110.860 km2
ŠTEVILO PREBIVALCEV (2007): 11.394.043
GLAVNO MESTO: Havana
URADNI JEZIK: španski
DENARNA ENOTA: kubanski peso (CUC)
PRIČAKOVANA STAROST PREBIVALSTVA: 77,08 let
BDP: 44,54 bil. USD
NAJVIŠJI VRH: Pico Turquino (1974 m)
PODATKI O VIZUMU: slovenski državljani potrebujemo vizum
ČASOVNI PAS: GMT – 5 ur
VREMENSKI PODATKI: vreme
LEGA IN POVRŠJE: Kuba leži v Srednji Ameriki, v zahodnem delu Velikih Antilov. 1250 kilometrov dolg in od 35 – 190 kilometrov širok otok je večinoma raven in gričevnat, le ponekod so višja hribovja. Na skrajnem zahodu je apnenčasto gorovje Sierra de los Organos, s slikovitim stožičastim krasom. V osrednjem delu je hribovje Sierra Excambray in na vzhodnem delu otoka hribovje Sierra Maestra, z najvišjim vrhom. Več kot 3.500 kilometrov dolga obala je večinoma nizka in močno razčlenjena.
PODNEBJE: tropsko oceansko, z majhnimi letnimi nihanji temperature. Zlasti zahodne dele otoka pogosto prizadenejo tropski viharji – hurikani.
VODE: kratki površinski vodotoki, najdaljša reka je Rio Cauto na vzhodu (370 kilometrov).
TLA IN RASTJE: prevladujejo rodovitna rdeča kraška tla (terra rosa), v rečnih dolinah in na obalnih ravninah pa peščena tla.
PREBIVALSTVO: po rasni pripadnosti so prebivalci mulati (51%), belci (37%) in črnci (12%). V začetku 20. stoletja se je večinoma iz Španije preselilo okoli 700.000 belskih naseljencev, po revoluciji leta 1959 pa se je izselilo okoli 700.000 Kubancev, ki zdaj živijo večinoma na Floridi. Zadni veliki val beguncev s Kube je bil poleti leta 1994 (s čolni in splavi je prek Floridskega preliva v ZDA pribežalo več kot 30.000 ljudi). Po verski pripadnosti so katoličani (40%) in prostestanti (2%), drugi so ateisti in versko neopredeljeni, saj je Kuba od leta 1962 uradno ateistična država. Med črnskim prebivalstvom je razširjena afro-kubanska religija.
DRŽAVNA UREDITEV: po ustavi z leta 1976 je Kuba socialistična republika. Z ustavnim dopolnilom leta 1992 so uvedli neposredne volitve v Narodno skupščino in svobodo veroizpovedi, vendar ostaja Kubanska komunistična partija (PCC) edina dovoljena politična stranka in vodilna družbena sila na vseh področjih. Volilno pravico imajo vsi kubanski državljani, starejši od 16 let. Generalni sektretar Centralnega komiteja PCC, Fidel Castro Ruz je hkrati tudi predsednik države, predsednik vlade, in vrhovni poveljnik oboroženih sil.
ZGODOVINA: zgodovina Kube je razgibana in polna sprememb. Vsako obdobje od Krištofa Kolumba prek različnih kolonialnih gospodarstev do Fidel Castra ji je vtisnilo svoj pečat, ki se je deloma ohranil vse do danes. Kuba je stara kulturna dežela, najstarejša med deželami novega sveta. Tu so se mešale kulture, tu sta ustvarjali zgodovino Evropa in Afrika, tu je doma svet poln sonca in življenja, svet, ki se ni nikoli rešil starega in ki se še ni prerinil v novi čas.
Za prvotne prebivalce Kube štejemo Taino Indijance, ki so prišli na Kubo iz Venezuele, v 3. stoletju. Taino Indijanci so s seboj prinesli znanje o poljedelstvu, lončarstvu in svojo religijo. Živeli so v vasicah, gojili sladek krompir, yuco, koruzo, buče, arašide, avocado in tobak.
Krištof Kolumb je prispel na Kubo 28.10.1492, misleč da je prispel na azijsko celino.
Leta 1508 je pomorščak Sebastian de Ocampo odkril, da je Kuba vendarle otok in ne del azijske celine.
Leta 1512 je 300 članska posadka pod vodstvom pomorščaka Diega Velazqueza začela svoj »španski pohod« po Kubi
Leta 1762 so Angleži zavzeli Kubo, že naslednje leto so jo vrnili Špancem
Leta 1868 je izbruhnila prva vojna za neodvisnost, med španskimi oblastmi in kubanskimi uporniki, ki je trajala 10 let. Končala se je s sporazumom, v katerem je Španija obljubila politično avtonomijo in postopno ukinitev suženjstva
Leta 1895 je izbruhnil nov upor proti Špancem, pod vodstvom Joseja Martia – druga vojna za neodvisnost. Ker naj bi spopadi na otoku ogrožali varnost ZDA, so ZDA leta 1898 v Havano poslali vojno ladjo. Zaradi eksplozije na ladji so ZDA napovedale vojno Španiji, ki se je končala s španskim porazom
Kuba je bila pod neposredno ameriško vojaško upravo, z novo ustavo leta 1902 je postala neodvisna republika. Ustava je dovoljevala neposredno poseganje ZDA v kubanske zadeve in vojaški nadzor nad Kubo
S sporazumom leta 1903 so ZDA vzele v trajen najem ozemlje ob zalivu Guantanamo in na njem zgradile vojaško oporišče
Leta 1953 je Fidel Castro s skupino privžencev z napadom na vojašnico Moncada v Santiagu de Cuba neuspešno začel revolucijo. Bili so ujeti, zato so jih zaprli v zapor na manjšem kubanskem otoku Isla dela Juventud
Leta 1955 so Castra izpustili iz zapora. Odšel je v Mehiko in ustanovil » Gibanje 26.julij ». Eden izmed prvih podpisnikov gibanja je bil Che Guevara.
Leta 1956 je 82 članska posadka, s Castrom in Che Guevaro »na čelu« z ladjo Granma odplula iz Mehike proti Kubi
31.12.1958 je bil general Batista – takratni predsednik Kube - premagan, z bližnjimi sodelavci je pobegnil v ZDA
Od leta 1959 se je na Kubi začel dolg in zapleten proces družbenih in gospodarskih reform (agrarna reforma, šolska, podržavljanje tovarn in zemlje, obsežen razvoj izobraževanja in socialnega skrbstva...)
Leta 1960 so se odnosi z ZDA zaostrili, zaradi nacionalizacije tovarn sladkorja in posesti v ameriški lasti. ZDA so uvedle popolno gospodarsko blokado in prekinile diplomatske odnose s Kubo
17.04.1961 so se Castrovi nasprotniki z ameriško pomočjo poskušali izkrcati v Prašičjem zalivu in strmoglaviti Castra
Konec leta 1961 so Kubo razglasili za socialistično republiko na temeljih marksizma in leninizma
Leta 1962 so kubanski voditelji za pomoč proti morebitni ameriški invaziji zaprosili takratno Sovjetsko zvezo, ki je na otoku namestila rakete z jedrskimi konicami. Odnosi med velesilama so se tako zaostrili, da je svetu grozila splošna jedrska vojna. Spor se je končal z dogovorom Kennedy – Hruščov. Sovjetska zveza je umaknila rakete, ZDA pa so ukinile pomorsko blokado in zagotovile, da Kubo ne bodo napadale
Gospodarsko je Kuba postajala vse bolj odvisna od pomoči Sovjetske zveze in njenih zaveznic
Ob koncu 90-ih let je Kuba zaradi vztrajanja na komunistični poti postajala vse bolj osamljena, po razpadu Sovjetske zvezein propadu komunizma v V Evropi je usahnila tudi gospodarska pomoč
Konec leta 1990 so zaradi vsesplošnega pomanjkanja razglasili izredno stanje na Kubi, saj država ni več mogla vzdrževati dotlej razmeroma visokega družbenega standarda
Leta 1993 so ukinili državni monopol v kmetijstvu in omogočili ustanovitev zasebnih kmetij, ter kubancem po 30 letih spet dovolili imeti devize
S krepitvijo drobnega zasebnega podjetništva so nekoliko omilili težavne gospodarske razmere, vendar pa Kuba še naprej vztraja s socialistično usmeritvijo
GOSPODARSTVO: Kuba ima socialistično gospodarstvo, ki temelji na državni lastnini skoraj vseh sredstev za proizvodnjo in centralnoplansko gospodarstvo. Razpad nekdanjega socialističnega bloka in ZSSR ter ameriška zapora so Kubo pripeljali v hudo gospodarsko krizo, tako se je BDP v 90-ih letih zmanjšal za 35%. Po letu 1993 je Kuba izvedla vrsto gospodarskih reform, s katerimi poizkuša hkrati ostati zvesta temeljnim načelom socializma in uvajati nekatere zakonitosti tržnega gospodarstva. Kar 75% delovne sile je zaposlene v državnem sektorju. Življenski standard večine prebivalstva je razmeroma nizek, primanjkuje osnovnih življenskih potrebščin. Pomemben vir prihodka za okoli 60% prebivalstva so nakazila izseljencev iz tujine.
KMETIJSTVO: na Kubi imajo 3,63 mil. hektarjev njiv, 835.000 hektarov trajnih nasadov ter 2,2 mil. hektarov pašnikov. Najpomembnejša kultura je sladkorni trs, ki ga pridelujejo na 19% obdelovalnih površin, tobak, sadje, riž, krompir, manioka, koruza... Živinoreja je zgolj za lastne potrebe.
RIBIŠTVO: zaradi zastarelosti ladjevja in pomanjkanja goriva se je ulov rib močno zmanjšal. Za izvoz so najpomembnejši jastogi, kozice in rakci.
RUDARSTVO IN ENERGETIKA: Kuba ima bogata nahajališča nikljeve rude, kobalta. V osrednjem delu otoka pridobivajo nafto in zemeljski plin.
INDUSTRIJA: najbolj je razvita živilska industrija, tobačna, farmacevtska industrija.
TURIZEM: je bil v prvi polovici 20. stoletja zelo razvit (gostje iz ZDA), po revoluciji je povsem usahnil. V manjšem obsegu se je spet začel leta 1977, po letu 1990 je izrazita usmeritev v množični turizem. Največja turistična središča so Havana, Varadero, Cayo Largo, Cayo Coco in Santiago de Cuba.
PROMET: Imajo 60.860 kilometrov cest, od tega le 49% asfaltiranih. Najpomembnejše pristanišče je Havana, saj skozen poteka več kot polovica tovornega prometa. Imajo 14 letališč. Nacionalni prevoznik je Cubana.
Turistična agencija Odpelji.se
opis Kuba